Najina potovanja

Zadnjo objavo z najinega potovanja pisem ze v Sloveniji, ker zadnji teden res ni bilo casa in sva imela prenatrpan urnik, poleg tega pa sva zadnje dni prebila v ZDA, kjer ima itak vsak svoj laptop in javnega internet cafe-ja prakticno ne dobis.

Zakljucek potovanja po Srednji Ameriki je bil tudi tam praznicno obarvan, saj se bozicno-novoletni mrzlici niti v Gvaatemali ne mores izogniti. Niti si je nisva zelela, ampak globalizacija pac naredi svoje. Povsod v mestih in trgovinah so ze konec novembra prodajali novoletne okraske in postavljali smrecice na javna mesta, visek pa je bil v zadnjih dveh mestih, ki sva jih obiskala v Gvatemali- v Antigui in v Gvatemala city, ki jo na kratko klicejo “Guate”. Sva pa si za konec prihranila malo vec zabave in se pred odhodom v bolj hladno prestolnico ustavila še v zabaviščnem in vodnem  parku blizu mesta Retalhuleu še na pacifiski vroci strani drzave. Tam so namrec zgradili enega lepsih zabaviscnih in vodnih parkov na svetu, ki ima na leto ogromno obiska in je zelo popularen med Gvatemalci. Tja vodijo tudi solske skupine, ki imajo seveda kot mladi dodatne ugodnosti. Gre za kompleks dveh parkov: Xocomil – ogromen vodni park z raznimi tematskimi deli, ki obsega res pestro izbiro številčnih in raznovrstnih bazenov, nic kaj nedolznih toboganov, divjih rek, adrenalinskih spustov v slaufih ali brez, bazenov z valovi in seveda neskončnih otroških igral in animacij ter restavracij. Nikakor ni park namenjen samo za otroke, saj ponuja toliko toboganov in raznih spustov, ki niti pod razno niso primerni za otroke. Moram rect, da sva uzivala in sva sploh komaj obdelala vse vrste toboganov; tako stevilcnih in razlicnih pri nas res se nisva sprobala:)!

Zraven je tudi zabaviscni park Xetulul, ki je sicer dokaj majhen, ampak med najlepse urejenimi in vzdrzevanimi na svetu. Je tematsko razdeljen po delih, kjer so rekonstrukcije celih mest in trgov iz Spanije, Nemcije, Italije (Fontana di trevi), Gvatemale, slavne majevske piramide v Tikalu, itd.. Med drugim sva sprobala tudi kr hudo obliko vlakca smrti, ki ima pospesek 4G vsaj:) Zame najlepsi del pa je bil, ko sva videla zivega jaguarja, zame ene izmed najlepsih zivali na svetu!!! Zal samo v kletki, ampak se je tako elegantno premikal in pretegoval cisto blizu naju, da ga jaz kar nisem mogla nehat gledat. Kako bi ga bilo sele videt v naravi…

No, iz zabaviscnih parkov sva sla v Antiguo, bivso prestolnico Gvatemale in tudi nekoc srednje Amerike. Cudovito mesto s starim mestnim jedrom, barvnimi pisanimi fasadami hisic z atriji in mnozico parkov in cerkva, zelo skrbno vzdrzevano, ampak poplavljeno s tujini in domacimi turisti. Naletela sva na mnoge bozicne sprevode in otvoritev luck na glavnem trgu in parku. Lucke in razsvetljavo je otvoril zupan, sledil je ognjemet, spuscanje lampijonov v zrak, instrumentalni koncert mladih na tradicionalno glasbilo marimba (tolkalo, skupek ksilofonov), ki je nacionalni instrument Gvatemale, ki je bil iz Evrope izvozen v Srednjo Ameriko in je zdaj najbolj popularno glasbilo v drzavi;  ga slisis na vsakem koraku v mestih v predpraznicnih casih. Z marimbo izvajajo potem priredbe Jingle bells, Sveta noc, ipd..

Na koncu sva se vrnila v Guatemala city, sicer eno nevarnejsih mest v Srednji Ameriki, ampak predvsem ponoci, ko prilezejo na dan vsi, ki si iscejo lazji in hitrejsi zasluzek s praznjenjem blagajn in ulicnimi ropi:) Midva sva mesto dozivela vglavnem zelo  pozitivno in raznoliko. Neverjeten praznicni utrip, mnozica sejmov, stojnic, praznovanj na glavnih trgih, hip hop amaterski festival mladine:), obisk ogromne trznice s slastnim sadjem, zelenjavo, tradicionalnimi sladicami, oblekami, ipd.. Tokrat je zame od kulinaricnih stvari zmagovalen t.i. licuado- v bistvu osvezilen hladen milk shake, ki ga pred tabo zmiksajo z vodo ali mlekom in svezim sadjem, ki si ga izberes. Nama je bil najbolj vsec mix papaye in jagode.

Gvatemala city je zelo raznoliko mesto, razdeljeno na cone in bloke (krizisca- cuadra po spansko), po katerih se domacini orientirajo. Ce torej vprasas, kje je neka stavba, ti recejo npr., 2 bloka gor in 3 desno v coni 1. Nekatere cone so bolj nevarne kot druge in so  zato tudi npr. javni promet (avtobusne postaje) in shopping centri omejeni na dolocene cone.  Zaradi stevilcnih  ropov mestnih avtobusov so v mestu organizirali avtobus, ki se ustavlja le na tocno dolocenih postajah, kjer so vedno varnostniki, na busu pa je ves cas prisoten policaj- vse za varnost in mobilnost mescanov.

Cetrt, kjer sva bivala, je bila polna trgovinic in fast food lokalov in Starbucksov- kot ena Ljubljana; samo nekaj ulic stran je situacija popolnoma drugacna- nikjer zive duse, vse zaresetkane trgovine, sive umazane in dotrajane stavbe; v  coni 13 na drugi strani mesta pa kot en New York s shopping centri, Mcdonaldsi in stolpnicami… Vec obrazov, vec plati. Zanimivo.

Drugace pa v Srednji Ameriki od fast fooda kraljuje po popularnosti  t.i. Pollo campero – (v spanscini to pomeni podeželski piscanec) z ocvrtim piscancem na 1000 in en nacin, ki je zgodba o uspehu v Gvatemali, saj tu jé in vzame za s sabo njihovo hrano po moje vecina Gvatemalcev. Po popularnosti je prehitel vse Mcdonaldse in fast foode in je vedno poln in nabasan s strankami. Tudi na letaliscu v Zda pogosto zavohas zapakiran piscancek v vrecki Pollo campero, ki ga vzamejo s sabo na letalo izseljenci, ki zivijo v zda:)

Tudi naju je na koncu pot vodila v ZDA in nazaj v zahodnjaski potrosniski nacin zivljenja:) Odlocila sva se namrec, da, ker se ze ravno vracava cez ZDA, ustaviva se v New Yorku in Washingtonu za 1 teden. Ogledala sva sva si najprej zelo urejen in politicno obarvan Washington. Najvec v mestu vidis prav na glavni siroki in dolgi aveniji, ki se rasteza od Capitol-a (parlamenta), je polna muzejev, spomenikov- t.i. memorials, poteka mimo Bele hiše in se zaključi pri Lincoln memorial-u, kjer je ogromen sedec kip Abrahama Lincolna. Zelo atraktiven je kompleks Smithsonian muzejev, ki so vsi gratis, zelo kvalitetni in mnozicno obiskani- obvezno za videt! Pogledala sva si Air and Space museum (super!), National gallery, Natural histroy museum, modern art, Native american museum, itd, itd.. Za vsekega se dobi nekaj. Ostal nama je še čas, da sva šla na Arlington vojasko pokopalisce in mimo Pentagona:)

Zelo hitro nama je minil tudi cas v New Yorku. Tja sva sla z avtobusom in bivala v precej luksuzni cetrtiv Queensu, kjer oddaja sobice poamericanjen in zelo prijazen Bolgar Ivo, ki zivi v New Yorku. Ko sva hodila do metroja, sva imela moznost opazovat pretirano okrasene in razsvetljene amerike druzinske hise, ki so naju z vsi poplavo razsvetljenih jelenckov in umetnih ledenih svec zelo nasmejale:) New York pac vsak dozivi po svoje, ne mores pa mimo tega, da te ne bi ocaral in potegnil s sabo s svojimi mogocnimi stolpnicami na Manhattnu, mnozico poslovnezev in Newyorcanov, ki povsod samo hitijo in nakupovalno in praznicno mrzlico…S trajektom sva sla na State Island, kjer si spotoma lahko pogledas se kip svobode, pa v Central park, mimo stolpnice Johnna Lennona. Na razsvetljenem in z reklamnimi panoji zasicenem Times squar-u sva si pogledala, kje za novo leto spustijo famozno kroglo, z avtobusom sva odkrivala ulice Harlema, šla na Columbia university, videla par ulicnih pretepov in vedno aktivne avtomobile NYPD newyorske policije in ambulance; obcudovala razgled na Manhattan z Brooklyn bridg-a, šla na razne trznice, jedla v kitajski restavraciji, Burger kingu, itd, itd.. Tudi ce se samo sprehajas po mestu, je vedno zanimivo in nikoli ni dovolj casa…Ujames pac njihov utrip. Americani so delovni ljudje in se na ulici sva ujela pogovor dveh Americank, kako skandalozno se jima je zdelo, da v Evropi dobimo toliko dni dopusta. So pa na splosno zelo prijazni in vljudni, pa raznoliki, iz vseh koncev sveta:)

Tako, danes bolj na dolgo, prisel je cas, da zakljucim tale blog z najinega letosnjega pohajkovanja. V spominu mi bo ostal predvsem po prijaznih ljudeh in po njihovi raznolikosti. Pa, kot vsako leto, me je tudi letos naucilo ceniti lepe in preproste stvari ter strezniti svojo glavo in jo opomniti, da na svetu ne zivimo samo na nas nacin, da so še drugi, ki se drugace in tezje prebijajo skozi vsakdan, da smo si različni, ampak enakovredni vsak na svoj način! In ko prideš v ZDA, ja, kaj naj recem, zaradi takega nacina zivljenja, ki se vedno bolj globalizira, vsak od nas tu pa tam nujno potrebuje odklop – od tega “ponorelega ” sveta! V pozitivnem smislu:)

Ko bova uspela urediti slikce, vas vabiva na potopisno predavanje ali pa se dobimo ob kaksni drugi priloznosti in poklepetamo..

Vsem lep pozdravcek in veliko potovanj vam zeliva, takih in drugacnih,- po zemlji ali znotraj nas samih!

Maja in Robi

Pa nama je uspelo in osvojila sva najvisji vrh Srednje Amerike, 4220m visok vulkan Tajumulco v Guatemali. To je bilo ze pred nekaj dnevi, medtem pa sva naredila ze ogromno visinske razlike po cestah Guatemale in sva zdaj spet na nuli na Pacifiski strani drzave.

Od mojega zadnje javljanja sva zbrala kar nekaj novih vtisov in kar dobro spoznala cisto malo Hondurasa in kar nekaj Gvatemale. Ko sva  (za naju sicer premalo casa!) zakljucila s potapljanjem na karibski obaliu Hondurasa, sva krenila proti zahodu in se ustavila na dnevnem trekkingu po Nacionalnem parku Montana de Celaque pri mestecu Gracias na jugozahodu Hondurasa. Gre za cudovit t.i. “cloud forest”, v bistvu gost in kar malo pravljicen pragozd na visini 2200m, ki je nad cca. 1500m visine vedno zavit v oblake in meglice, kar mu daje s posebno lep car. Za naju je bil zelo lepa izkusnja, ker sva se na izlet odpravila sama, bila prva obiskovalca po 2 dneh in sva ga imela zato izkljucno samo zase. Na takem potovanju je pac za naju en stik z naravo in tisino nepogresljiv!

Ze na tem obmocju lahko spoznas ze novo kulturo in manjsino- cultura Lenca- staroselsko prebivalstvo,  ki je prihajalo v tesen stik tudi s kulturo in naselbinami  Majev, katerih potomci so danes vecinsko prebivalstvo Gvatemale, sosednje drzave. Na meji med Hondurasom in Gvatemalo sva si ogledala eno med nekoc najbolj mogocnimi Majevskimi mesti- rusevine mesta Copan. Tudi ta izkusnja spada med ene zanimivejsih, sploh ker so nam mogoce Maji malo bolj poznani, sploh meni, kot studentki spanscine- in sem se kar malo vzivela v tisto okolje visoke goste dzungle, ki je nekoc ze popolnoma obrasla mogocen trg, akropólo, izklesane staele (spomenike z majevskimi motivi) ,  naselbine in stopnicaste visoke objekte majevskega mesteca, ki je na svojem vrhuncu nekje v 5 in 6.stoletju n.st. imelo cca. 20.000 prebivalcev. Se vedno je v tancico skrivnosti zavit nenaden konec in zaton tega mesta, saj je v 10.stoletju popolnoma izginilo iz zemljevida in so ga nasli poraslega s pragozdom sele prvi spanski osvajalci cez veliko stoletij. Predvidevajo, da je do izginotja prislo zaradi prevelike porasti prebivalstva, ki je iskalo zaradi izcrpane zemlje nove obdelovalne póvrsine; zato so izsekavali gozd, prislo je do erozije, poplav v dezevni dobi, izbruha bolezni, lakote  in postopnega izseljevanja in smrti prebivalcev. In rodila se je nova legenda…

Tako sva zapustila Honduras, v znamenju Majev, in tako tudi nadaljevala. Mejo nama je uspelo preckat brez dodatnih nelegalnih podkupnin carinikov, na kar sva prav posebno ponosna, ker so naju ze na prejsnji meji izsiljevali z dolarji:) Carinik nama je sicer hotel zaracunat nekaj dodatnih dolarjev za v svoj zep, pa sva zahtevala potrdilo; nekaj je bluzil in nama dal listek, kjer je pisalo taksa za izstop iz drzave, pa sva rekla, da vstopava in ne izstopava in se naju je navelical in rekel, naj greva- brez placila:;)

Ze takoj cez mejo na avtobusih srecujes staroselsko prebivalstvo- potomce majevskih Indijancev- ki naj bi jih bilo v drzavi uradno vec kot 40%, neuradno pa se vec. Spoznas jih po zivo pisanih oblacilih, dolgih laseh zensk, zelo nizki rasti (nekatere gospe 1,40m) in kar precej obilnih postavah. Kot vsi ostali prebivalci Gvatemale, so enako prijazni, potrpezljivi, radovedni, vendar nikoli vsiljivi in simpaticni, ko se na avtobusih z njimi guzvas in sedis po 3 na sedezu, pred, za tabo in od strani pa te gledajo radovedne oci temnolasih otrok, v culi na hrbtu mame ali potrpezljivo stiskajocih se med sedezi in stojecimi potniki. Na sploh menim, da verjetno ne bom nikoli srecala enega tako neskoncno potrpezljivega evropskega otroka, ki bo cisto tiho 2,3 ali 4 ure zdrzal stisnjen med sedeze in odrasle v nabito polnem  cingajocem ameriskem odrabljenem avtobusu v vrocini in brez klime, ali v vetru z odprtimi sipami busa…. Svaka cast vsem Gvatemalcem in ostalim narodom, ki so nam lahko za zgled s potrpezljivostjo, kako se dan za dnem guzvajo na chicken busih brez sedeza in prenasajo pasti javnega transporta..

Seveda so pac potovanja s temi avtobusi poglavje zase, ki se ti pac globoko vtisne v spomin vsakic, ko tako potujes in ceprav sva to izkusila ze prej velikokrat. Ne vem sicer, kako so nekateri soferji dobili izpit, ker ze tako odrabljene buse do neskoncnosti izcrpujejo s svojimi sunkovitimi voznjami, prehitevanjem 6 kamionov pred ovinkom  in solsko nepravilnim menjanjem prestav…

Kar se tice staroselskega prebivalstva, ima Gvatemala z njimi velikokrat velike politicne mednarodne spore in proteste tujih nevladnih organizacij, ki se trudijo za njihove boljse zivljenjske pogoje in cloveske pravice. V drzavi se je v vseh letih zamenjalo ze ogromno predsednikov, politikov, ampak tudi zadnja leta, vsi ostajajo na pasivni ravni glede tega problema, saj jim iz varne razdalje vedno grozijo politicni interesi velikega brata- ZDA, ki seveda z distance zal tudi na tem obmocju aktivno kontrolira stanje v svojo korist. Gvaemala je imela okoli 30 let drzavljansko vojno, kjer je umrlo ogromno staroselskega majvskega  prebivalstva in ziveli so pod represijo in oviranjem njihove teznje po svoji zemlji, kmetovanju in uveljavljanjem pravic Majev. Sele v 90.letih se je vojna koncala in se situacija nekoliko stabilizirala, politika pa ostaja pasivna, medtem ko se je kmecko prebivalstvo izselilo na podezelje in se bori za svoj vsakdan.

Midva sva se v Gvatemali najprej odpravila na zahod drzave, izven poti in zemljevidov Lonely planeta in v lastni organizaciji osvojila 4220m visok vulkan Tajamulco blizu mesta San Marcos, visoko v hribih srednje Amerike. Ob 5.00 zjuutraj sva stopila na bus, ki naju je odlozil na izhodiscu poti na vrh vulkana in pozno popoldan sva se vrnila v mestece. Vulkan je zelo popularen tudi med domacini, ki kampirajo na vrhu, midva sva ga naredla v enem dnevu. Ko stopas po iglastem gozdu proti vrhu in na koncu hodis samo se po rdecem kamenju, se ti na vrhu odpre nepozaben in caroben pogled na vse 4 strani neba Srednje Amerike. Stopis na streho tega dela sveta in gledas na Pacifik eni strani, Karibe in Atlantik na drugi in se ostale zelo gorate in gosto poseljene strani Gvatemale, kjer ljudje mnozicno zivijo do 3000m na morjem… In na vrhu je lep globok krater.

In kako sva nasla pot gor, ce nisva bila prepricana, kje gre? Pravilo- sledi smetem!:) V teh drzavah pac ljudje niso ekolosko osvesceni in svoje smeti, embalazo in papir odvrzejo, ko jo porabijo. dobro je le, da pohodnikov ni tako veliko…

Na tej visini sva se tudi malo prehladila, zato sva hitro zbezala spet v tople kraje na jugozahod Gvatemale, kjer sva 2 dni prebila na od tujih turistov popolnoma izolirani vasici na pacifiku na plazi- La Tilapita. Hotelcek (ce se temu lahko tako rece) sva imela cisto zase, lastnik pa nama je postregel vsak dan z ulovom dneva- Robiju ribjo juhico (z ribo, skampi in rakovico), meni pa ogromno ribo na zaru v foliji in postrezeno s hrustljavim krompirckom in zelenjavo.

Danes sva v kraju Retalhuleu in sva sla na canopy tour, spuscanje po 11 zajlah po dolinah dezevnega gozda in nad plantazami najboljse gvatemalske kave. Jo prineseva za probat, ce dobiva.

Ce zakljucim, na strehi Srednje Amerike, nisva bila samo dobesedno, ampak tudi simbolicno, saj nama potovanje daje neskoncno veselje, da lahko z razdalje opazujeva te tako zanimive ljudi tega dela sveta. Ko pa naju takole sprejmejo medse in se pogovarjajo in smejijo s tabo, ti pomagajo na poti in ti pustijo biti to, kar si, je pa sploh najlepse. Takrat si eden izmed njih oziroma nas- prebivalcev planeta Zemlje..

Vsem lep pozdrav do naslednjic!

Maja